Kritična pismenost

Komentar
Seminar je bil namenjen usposabljanju mladinskih delavcev, mentorjev, pedagoških in svetovalnih delavcev, ter mladih, ki delajo z drugimi mladimi, iz Slovenije. Vodile smo ga tri izvajalke.Udeleženci so na seminarju dobili priložnost in usmeritve za poglabljanje svoje zmožnosti kritičnega branja informacij in različnih manipulativnih besedil ter spoznavanje pristopov, spodbud in orodij, ki jim omogočajo posredovanje teh veščin mladim v procesu svojega dela ali pri nadaljnjem izvajanju delavnic s sorodno tematiko v svojih organizacijah in ustanovah za ciljno publiko mladih. V kolikor namreč želimo preseči model javnega obravnavanja mladih »od zgoraj navzdol« je nujno, da pri mladih razvijemo zmožnost kritične pismenosti – to pomeni tako zmožnost kritičnega branja informacij in različnih manipulativnih besedil kot tudi zmožnost samostojnega ustvarjanja besedil/sporočil vseh oblik, s katerimi lahko aktivno in odgovorno sodelujejo v družbi v različnih kontekstih, predvsem pa javnost in nosilce moči opozarjajo na lastno problematiko ter jih vabijo v dialog. Te kompetence in obvladovanje pozornosti in orodij prepoznavanja pa moramo sprva razviti predvsem tisti, ki imamo priložnost dela z mladimi in dostop do njih in jih s posredovanjem teh istih veščin lahko podpiramo tako pri njihovem delovanju kot posameznikov kot tudi dejavnih oblikovalcev svoje lastne prihodnosti v okolju, kjer živijo, in družbi nasploh.

Seminar je bil zato namenjen:

  • razvijanju senzibilnosti udeležencev za kritično branje množice sporočil, ki nereflektirana vplivajo na pojmovanja sveta, in pozornosti do ozadja informacij;
  • vpogledu v načine, na katere informacije, besedila, mediji na prikrit način formirajo svetove kulture in identitete mladih;
  • prepoznavanju in spodbujanju pozornosti do dejstva, da je branje socialna praksa, ki jo tvorijo dogodki in pravila interpretacije, ki se jih naučimo v institucijah kot je šola in cerkev, družina in delovno mesto, ki ta pravila in dogodke tudi oblikujejo;
  • posredovanju tako ustreznih pristopov k motiviranju mladih k dejavnemu, angažiranemu in ustvarjalnemu posredovanju svojih vrednot in dojemanja sveta v svojem neposrednem družbenem okolju, kot tudi orodij za uspešno rabo lastnih besedil mladih kot družbenih orodij za tovrstno posredovanje. Seminar je dosledno sledil didaktični metodi »Sedem korakov za razvoj kritične pismenosti«, ki ji tudi sicer sledimo pri izvedbi delavnic za mlade.


Prvi del seminarja je bil posvečen spoznavanju izkušenj in stanja, v katerem z mladimi sodelujejo udeleženci / mladinski delavci, vpeljevanju v pedagoški koncept Kritične pismenosti, refleksiji znanja, ki ga že imamo, in uspešnih metod dela, zastavitvi konkretne akcije, ki smo jo v drugem delu seminarja izpeljali in je vseboval naslednje korake:

1. VSTOPANJE SKOZI ČUTE
2. ZNANJE ZA AKCIJO: UVOD V PEDAGOŠKI KONCEPT KRITIČNE PISMENOSTI
3. AKTIVACIJA ZNANJA
4. STOPANJE V DIALOG

Drugi del seminarja je bil posvečen praksi. Posebej smo se osredotočili in podrobno predstavili izkušnje z izvedbo samostojnih delavnic »Spodbujanje kritičnega odnosa mladih do informacij« v mladinskih organizacijah in ustanovah za ciljno publiko mladih in izvedli komunikacijsko akcijo, ki smo jo zastavili v prvem delu seminarja. V drugem delu seminarja smo torej prešli naslednje korake:

5. USTVARJALNOST IN PRODUKCIJA
6. DELOVANJE V SVETU
7. REFLEKSIJA



1. DEL SEMINARJA (8 ur)

Prvi korak: »Vstop skozi čute«
Ta korak, ki je otvoritveni korak v procesu seminarja ali delavnic, vključuje dejavnosti s katerimi vzbudimo zanimanje za posamezno problematiko, lahko pa jo skozi pogovor skupno še bolj podrobno izberemo. Najučinkovitejše orodje v tej fazi je uporaba umetnosti (glasba, film,…) ali drugih raznolikih multimedijskih materialov (različne reprezentacije kulturnega miljeja mladih) preko katerih »odpremo čute« in povečamo občutljivost udeležencev. Pomembno je, da v duhu »mnogoterih inteligenc« vzpodbudimo ne le kognitivne ravni ampak tudi afektivno raven. Udeleženci so s pomočjo različnih pripomočkov (glasba, videospot, odlomek iz filma…) prikazali svoj pogled mladinskega delavca na ciljno skupino mladih, s katero sodelujejo, nakar smo prikazana medijska besedila analizirali. Pred pričetkom seminarja smo udeležence povabili, da vnaprej razmislijo o tem, kako bodo skozi posamezno sporočilno obliko (odlomek iz knjige, videospot, oglas…) skupini predstavili sebe in svoj odnos do mladih, in da prinesejo morda kakšno stvar, ki jih predstavlja, s seboj (npr. knjigo, pesem, fotografijo…). Ob predstavitvah so udeleženci prikazali tudi svoj pogled na ciljno skupino mladih, s katero sodelujejo, vstopili v raznovrstna polja komuniciranja oziroma se uvedli v različne načine sporočanja in prikazana besedila analizirali.

S tem korakom smo dosegli naslednje:

  • izostrili smo pozornost različnih čutov,
  • vzpostavili vzdušje posluha do drugih v skupini,
  • se spoznali in se seznanili z različnimi podorčji dela udeležencev,
  • spoznali odnos udeležencev do mladih,
  • se vpeljali v uporabo različnih sporočilnih oblik za namene sporočanja svojih stališč.




Drugi korak: »Znanje za akcijo«
V tem delu sta izvajalki želeli s podlago, ki sta jo dobili v samopredstavitvah poprej, na lastnih primerih udeležencev (nekateri so prostovoljski gasilci, tabornik, se ukvarjajo s športom) mladim predočiti, da že imajo veliko sposobnosti in znanj, ki jih lahko ob rahli motivaciji, sodelovanju drug z drugim in dobro zastavljenimi cilji uporabijo za to, da oblikujejo lastna mnenja o čemerkoli, ki tudi štejejo, in se lotevajo raznovrstnih podvigov in delujejo na podlagi svojih prepričanj o tem, kar je zanje »prav« ali »narobe« in je konkretno povezano z njihovimi življenji. Govorili so o »aktivnostih in projektih«, ki so v preteklosti potekali v sklopu njihove šole, o namenu teh projektov, o idejah za nove šolske projekte. Hkrati so izpostavili par odgovorov na vprašanja »Zakaj bi to počeli? Kaj so vrednote za temi projekti in tovrstnim sodelovanjem nasploh? Kako se lahko človek ob tem počuti?«Nato sta izvajalki predstavili nekaj primerov preprostih akcij, s katerimi so druge skupine mladih sporočale različnim javnostim svoje vrednote in prepričanja.


Tretji korak: »Aktivacija znanja«
V zadnjem sklopu prvega dela delavnice, sta izvajalki sprva odprli debato o tem, zakaj sploh lahko imajo informacije, predvsem tiste, ki posredujejo neke “pravilne” življenjske stile, tako moč nad nami, ki se vsi več ali manj že imamo za sprevidevne in kritične? Ob prikazovanju povezave med odzivnostjo na sporočila, ki posredujejo podobe sreče in aktivirajo našo ogroženost in strah, da naše osnovne potrebe ne bi bile zadovoljene, sta nazorno skozi preproste primere obrazložile psihološko teorijo petih osnovnih človekovih potreb. Pojasnili sta, da imajo sporočila nad nami neko tiho moč predvsem zaradi tega, ker (sicer potencirano) nagovarjajo nekatere temeljne potrebe ljudi, kot so npr. potreba po preživetju, ljubezeni/pripadnosti, moči, svobodi, zabavi. Ker je namen tega koraka v mladih prebuditi razumevanje lastnih odzivov na svet in ob tem premik od zgolj odzivanja do aktivacije znanja in k akciji, sta na tem mestu skupini predstavili kratek film bivših prostovoljcev Evropske prostovoljne službe, ki sta 9 mesecev živela v Mariboru in sta v tem času posnela nekaj svojih kuharskih akcij v javnem prostoru (F*cking Cooking Show: http://vimeo.com/8520231), s katerimi sta z skorajda nič sredstvi in z uporabo nekaj malo znanja in veliko humorja izražala nezadovoljstvo nad »perfekcionističnimi, čistunskimi in brezosebnimi« življenjskimi stili, ki nam jih kot normativne posredujejo mediji in družba, v kateri živimo (ki jim zlahka in nepremišljeno podlega tudi kot lastnim potrošniškim idealom). Pred koncem delavnice sta skupino pozvali, da do prihodnjega srečanja premislijo, kaj bi lahko skupaj naredili v sklopu šole, njenih programov, morda povezano z vsebino določenega šolskega predmeta in da si zamislijo kakšne ustvarjalne in pametne rešitve ali projekte, ki bi se jim zdeli zanimivi tudi izven dosega šolskega vsebinskega področja.


Zaključek
Delavnica je vseskozi močno temeljila na pogovoru med udeleženci, na pripovedih o lastnih izkušnjah in doživljajih, prepričanjih mladih udeležencev in izvajalk in je vseskozi poskušala vključevati njihovo predznanje in novo znanje navezovati na njihova konkretna življenja in izkušnje. Tako je bila povsem dialoško usmerjena, zato so na tem mestu opisani le deli, ki so bili popolnoma vnaprej zasnovani, ne pa tudi popolne vsebine izvedenega vodenja delavnice. zornost do medijskih sporočil, ki jim omogoča razmišljati o implicitnem namenu le-teh, da znajo ubesediti svoja razmišljanja, da jih znajo reflektirati in v prihodnosti biti pozorni na to, kakšne informacije jih obdajajo, ter jih tudi kritično razdelati.

 

Komentar
Izvedla se je delavnica za mlade, ki sestoji iz dveh srečanj (delov) in ki je bila zasnovana tako, da se vsebinsko prilagaja posamezni skupini udeležencev, strukturno pa sledi zmeraj istemu didaktičnemu modelu, imenovanemu »Sedem korakov za razvoj kritične pismenosti«. Prva in druga delavnica sta bili na povabilo podravnateljice v sklopu »Projektnega dneva« izvedeni na srednji poklicni šoli v Mariboru za razred dijakov, ki obiskujejo 3. letnik in veljajo za »najbolj problematičen« razred na šoli. Šola je zanje namreč uvedla novo učno smer, ki velja za »lažjo«, in sestavila razred, v katerega so povečini vključeni tisti dijaki, ki predhodnega šolskega leta niso uspešno zaključili. Med njimi večina mladih ni iz Maribora in se ali vozi v šolo iz bolj ali manj oddaljenih okoliških krajev ali živi v dijaškem domu. Zaradi vseh omenjenih okoliščin (ponavljanje letnika oziroma slabo učno napredovanje in geografska depriviligiranost ter bivanje v dijaškem domu) sta izvajalki pri pripravi programa delavnic in zastavljanju ciljev delavnic upoštevali, da je v skupini udeleženo veliko število mladih, ki sodijo med mlade z manj priložnostmi. Ti mladi zaradi svoje situacije praviloma razne oblike družbene nepravičnosti, predsodkov in socialnega izključevanja občutijo močneje in so jih deležni pogosteje. Oblikovanje in izbiranje vsebine delavnice je bilo zato zelo zaznamovano z njuno željo, da v njih še prav posebej prebudita motivacijo, da razmislijo o stvareh, ki se jim zdijo specifično njihove težave in da skupaj najdejo in opredelijo nekatere možne rešitve zanje.

Prve delavnice se je udeležilo 19 dijakov in njihov razrednik.

Izvajalki sta uvodoma udeležencem predstavili, zakaj je lahko delavnica, ki spodbuja kritičen odnos mladih do informacij sploh potrebna in izpostavili, na kak način danes informacije upravljajo z nami in našimi prepričanji o svetu in samih sebi preko medijskih podob, oglasov, mladinskih ikon in pop-kulture, zgodovinskih učbenikov, revij, filmov in drugih vsebin ter zakaj je pomembno, da se znamo od poplave informacij oddaljiti in biti sposobni izbirati, kaj je za nas pomembno, kako prepoznavati širjenje ideologij in zakaj ima nekaj vrednost za naše življenje.

Izvajalki sta posebno pozornost posvetili temu, kako to skupino mladih spodbuditi k temu,

  • da bodo nekatere problematične izkušnje in pomanjkanje v svojem življenju prepoznali kot dejstvo, ki ga je mogoče spreminjati in se z njim soočati na konstruktiven način, namesto z apatijo, zavračanjem, destruktivnim vedenjem in spremljajočo jezo ali zaprtostjo vase, kar vse sta v skupini kot oblike vedenja zaznali že zelo zgodaj,
  • da se zavedo in sprejmejo odgovornost za tisti del »slabih okoliščin«, za katerega so odgovorni sami (oz. njihovi odzivi, ki bi bili lahko tudi drugačni),
  • da pričnejo konstruktivno razmišljati o tem, kako bi ta del svojih okoliščin lahko spremenili na bolje in
  • da naredijo vsaj prvi korak v novi drži spoprijemanja z okoliščinami, ki jih definirajo kot »problematične« ter pridobijo samozavest pri izražanju oziroma sporočanju svojega prepričanja in pri dejavnem odgovarjanju na težave, se pravi, da izvedejo eno majhno konkretno akcijo, iz katere bodo lahko črpali navdih, samozavest in znanje za spoprijemanje s težavami ali za večje družbene akcije tudi kasneje v življenju.





Prvi korak: »Vstop skozi čute«
Delavnico sta izvajalki pričeli s socialno igro, ki medtem ko udeležence delavnice razvedri in fizično razgiba, hkrati krepi njihovo pozornost drug do drugega v skupini. Nadaljevali sta jo z bolj poglobljenimi samopredstavitvami vseh udeležencev, in sicer je vsak razmislil o sebi in povedal, kdo je, kaj mu/ji v življenju veliko pomeni (zabava, druženje, glasba, šport, spanje, šola…) in kaj počne najraje, vodji delavnice pa sta predstavitve dopolnjevali s takšnimi vprašanji, na katera sta dobili odgovore, ki sta jih lahko kasneje smiselno povezali s temami delavnice. Tako predstavitev sta izbrali zato, da sta dobili boljši vpogled v interese in vrednote omenjene skupine ter da se je preko prepoznavanja istih interesov med določenimi posamezniki vzpostavil občutek povezanosti in intimnejše skupinske dinamike. Sprva sta se na enak način predstavili tudi izvajalki, hkrati pa razložili, s čim se ukvarja mladinski center iz katerega prihajata in na kratko predstavili nekaj tistih programov, za katere menita, da bi bili zanje koristni in zanimivi.Ker sta ocenili, da gre za skupino mladih s precej slabo samopodobo, sta svojo samopredstavitev povezali s poudarkom pomembnosti kritične drže do perfekcionizma in »popolnih in želenih« življenjskih stilov, ki nam jih vsiljujejo mediji, predvsem pa s spodbudo dejavnemu odgovarjanju mladih na družbo s svojimi lastnimi sporočili in dejavnostmi. Hkrati je samopredstavitev poskušala pojasniti, zakaj je pomembno, da sami pri sebi spodbujamo in ohranjamo željo po radovednosti, novih izkušnjah, ustvarjalnosti in aktivnem sodelovanju.Dijaki, udeleženci te delavnice, si praviloma ne zastavljajo ciljev in prosti čas zapolnjujejo, da jim ne bi bilo dolgčas, namesto, da bi ga izkoriščali kot priložnost za raznovrstne dejavnosti. Na osnovi tega, kar so razložili o sebi, sta izvajalki ocenili, da je velik delež slabe samopodobe večine mladih iz te skupine povezan z dejstvom, da ne dosegajo dobrih učnih uspehov in da nimajo zaposlitvene perspektive, ki bi jim omogočala premožno in udobno prihodnost, kar se odraža v njihovi apatični in nezainteresirani drži tako do dela v šoli kot v slabem izkoristku prostega časa za kratkočasne ali neformalne učne dejavnosti. Udeležencem sta zato predvajali izbrane odlomke iz kratkega filma »Various Jobs I Could Get« (dostopen je na Youtube), ki na komičen način predstavi zmedo mladostnika pri odločanju o svojem življenju in prihodnji zaposlitvi, kadar hoče v premišljeno odločitev o tem, kar bo nadalje v življenju počel, zložiti lastne interese, znanje, ki ga ima, radovednost do mnoštva stvari, ki ga obdajajo, udobje, ki ga v življenju želi, in smisel, ki bi ga rad v prihodnosti videl tudi v svojem početju v obliki zaposlitve. Film je nakazal, da smo ob mnoštvu ali pomanjkanju priložnosti, znanj in zanimanj in ob kombiniranju vsega tega, kadar hočemo načrtovati svoja življenja, večinoma popolnoma paralizirani, in da to ni zelo nenavadno, je pa hkrati pomembno, da se naučimo različne možnosti prepoznavati kot priložnosti za doseganje lastnih ciljev, če smo vanje pripravljeni vložiti nekaj truda, in da se navsezadnje ne izgubimo v mnoštvu ter ne izkoristimo nobene.



Drugi korak: »Znanje za akcijo«
V tem delu sta izvajalki želeli s podlago, ki sta jo dobili v samopredstavitvah poprej, na lastnih primerih udeležencev (nekateri so prostovoljski gasilci, tabornik, se ukvarjajo s športom) mladim predočiti, da že imajo veliko sposobnosti in znanj, ki jih lahko ob rahli motivaciji, sodelovanju drug z drugim in dobro zastavljenimi cilji uporabijo za to, da oblikujejo lastna mnenja o čemerkoli, ki tudi štejejo, in se lotevajo raznovrstnih podvigov in delujejo na podlagi svojih prepričanj o tem, kar je zanje »prav« ali »narobe« in je konkretno povezano z njihovimi življenji. Govorili so o »aktivnostih in projektih«, ki so v preteklosti potekali v sklopu njihove šole, o namenu teh projektov, o idejah za nove šolske projekte. Hkrati so izpostavili par odgovorov na vprašanja »Zakaj bi to počeli? Kaj so vrednote za temi projekti in tovrstnim sodelovanjem nasploh? Kako se lahko človek ob tem počuti?«Nato sta izvajalki predstavili nekaj primerov preprostih akcij, s katerimi so druge skupine mladih sporočale različnim javnostim svoje vrednote in prepričanja.


Tretji korak: »Aktivacija znanja«
V zadnjem sklopu prvega dela delavnice, sta izvajalki sprva odprli debato o tem, zakaj sploh lahko imajo informacije, predvsem tiste, ki posredujejo neke “pravilne” življenjske stile, tako moč nad nami, ki se vsi več ali manj že imamo za sprevidevne in kritične? Ob prikazovanju povezave med odzivnostjo na sporočila, ki posredujejo podobe sreče in aktivirajo našo ogroženost in strah, da naše osnovne potrebe ne bi bile zadovoljene, sta nazorno skozi preproste primere obrazložile psihološko teorijo petih osnovnih človekovih potreb. Pojasnili sta, da imajo sporočila nad nami neko tiho moč predvsem zaradi tega, ker (sicer potencirano) nagovarjajo nekatere temeljne potrebe ljudi, kot so npr. potreba po preživetju, ljubezeni/pripadnosti, moči, svobodi, zabavi. Ker je namen tega koraka v mladih prebuditi razumevanje lastnih odzivov na svet in ob tem premik od zgolj odzivanja do aktivacije znanja in k akciji, sta na tem mestu skupini predstavili kratek film bivših prostovoljcev Evropske prostovoljne službe, ki sta 9 mesecev živela v Mariboru in sta v tem času posnela nekaj svojih kuharskih akcij v javnem prostoru (F*cking Cooking Show: http://vimeo.com/8520231), s katerimi sta z skorajda nič sredstvi in z uporabo nekaj malo znanja in veliko humorja izražala nezadovoljstvo nad »perfekcionističnimi, čistunskimi in brezosebnimi« življenjskimi stili, ki nam jih kot normativne posredujejo mediji in družba, v kateri živimo (ki jim zlahka in nepremišljeno podlega tudi kot lastnim potrošniškim idealom). Pred koncem delavnice sta skupino pozvali, da do prihodnjega srečanja premislijo, kaj bi lahko skupaj naredili v sklopu šole, njenih programov, morda povezano z vsebino določenega šolskega predmeta in da si zamislijo kakšne ustvarjalne in pametne rešitve ali projekte, ki bi se jim zdeli zanimivi tudi izven dosega šolskega vsebinskega področja.


Zaključek
Delavnica je vseskozi močno temeljila na pogovoru med udeleženci, na pripovedih o lastnih izkušnjah in doživljajih, prepričanjih mladih udeležencev in izvajalk in je vseskozi poskušala vključevati njihovo predznanje in novo znanje navezovati na njihova konkretna življenja in izkušnje. Tako je bila povsem dialoško usmerjena, zato so na tem mestu opisani le deli, ki so bili popolnoma vnaprej zasnovani, ne pa tudi popolne vsebine izvedenega vodenja delavnice. zornost do medijskih sporočil, ki jim omogoča razmišljati o implicitnem namenu le-teh, da znajo ubesediti svoja razmišljanja, da jih znajo reflektirati in v prihodnosti biti pozorni na to, kakšne informacije jih obdajajo, ter jih tudi kritično razdelati.

 

Komentar
Delavnico sva izvajalki izvedli za skupino mladih, ki so se oktobra 2010 pridružili organiziranemu prostovoljskemu vrstniškemu delu v MISC INFOPEKA, Pekarna-magdalenske mreže. Prostovoljci/-ke, ki so se udeležili delavnice, so se odločili, da bodo sodelovali v prostovoljskem programu »Kritično informiranje« v okviru katerega so si lahko zastavili in izpeljali svoj družbeno kritični projekt, ki si kot cilj postavlja vsaj eno izmed problematik življenja mladih v sodobni družbi kot celoti ali v njihovem lokalnem okolju. Tovrsten projekt je poleg informiranja javnosti o temah, ki so pomembne mladim, odlična priložnost tudi za to, da se prostovoljci naučijo, kako izpeljati učinkovito akcijo ali projekt. Družbena akcija predstavlja namreč tudi predzadnji in zadnji ter hkrati najbolj zaželjen korak didaktične metode »Pot sedmih korakov za razvoj kritične pismenosti« okviru delavnic kritične pismenosti, saj se mladi naučijo, da ni dovolj samo kritično oziroma družbeno odgovorno razmišljati o izbranihtemah, temveč, da največ šteje izvedba dejavnosti in nato refleksija kot popotnica za naprej.Kot rezultat te delavnice, so se prostovoljci odločili, da bodo nadgradili in osvežili Infopekin POSTOP, turistični vodič za mlade popotnike po Mariboru. Tekom šolskega leta so raziskovali mesto, v katerem skupaj s svojimi vrstniki živijo, se šolajo, študirajo in se zabavajo, hkrati pa ustvarjali iskrene in duhovite tekste z izbranih področji z namenom svoj vpogled v mesto in njegov značaj deliti tudi z mladimi popotniki iz tujine.



1.del delavnice

Prvi korak: »Vstop skozi čute«
Prvi korak didaktične metode »Pot sedmih korakov za razvoj kritične pismenosti« vključuje dejavnosti skozi katere se vsi udeleženci delavnice med seboj najprej spoznajo.Na tokratni delavnici sva izvajalki pozvali udeležence, da se predstavijo, povedo, katero šolo oziroma fakulteto obiskujejo ter predstavijo svoj najljubši film, pesem ali knjigo.Kot cilj delavnice »Spodbujanje kritičnega odnosa mladih do informacij« in posledično celotnega prostovoljskega programa »Kritično informiranje«, smo opredelili izpeljavo dolgoročnega projekta, ki bo obrodil sadove ob zaključku šolskega/študijskega leta in ki bo skozi različne forme sporočal mnenje prostovoljcev o določeni zadevi. Zato smo si kot naslednjo nalogo zastavili predstavitev informacij skozi različne medije (glasbeni video, filmski trailer, plakat, članek, priponka, grafit, slogan, knjiga, oblačilo, spletna stran) . Vsak udeleženec delavnice je predstavil neko obliko informacije (najljubše ali najmanj priljubljene) skozi sebi ljub medij.

Nekaj primerov predstavljenih informacij je naštetih spodaj:


Skozi prvi korak sva med mladimi udeleženci vzbudili zanimanje za posamezno obliko informacij, hkrati pa smo si preko raznolikih multimedijskih materialov pomagali »odpreti čute« in povečali občutljivost. S tem sva izvajalki tudi bolje spoznali katera sporočila in oblike le-teh na udeležence močno vplivajo, hkrati pa sva udeležence vpeljali v obravnavano temo razgradnje sporočilnih oblik in vsebin, ki so jo po tej poti razlage materiala, ki so ga izbrali, tudi v tej predstavitvi praktično že izvajali (razlagali so kaj, kako in zakaj izbrani medij nekaj sporoča).

Drugi korak: »Znanje za akcijo«
Drugi korak je namenjen pridobivanju novega znanja, saj vsakršno reševanje problemov, ustvarjanje ali zgolj kritično prevpraševanje zahteva podlago v znanju. Pomembno je, da skozi drugi korak udeleženci sami prepoznajo pomen in nujnost pridobivanja novih znanj, kadar želimo na nov, ustvarjalen način delovati v svetu.

S tem v mislih smo se lotili kritične razgradnje in analize informacije oziroma sporočila, ki ga je predstavila ena izmed udeleženk. S pomočjo orodij v tabeli »Kritična pismenost skozi štiri dimenzije in temeljna vprašanja« smo razgradili televizijski oglas podjetja SIMOBIL z naslovom Živi po svoje.

Dimenzije skozi katere smo oglas razgradili so:

1. Tehnologije (ta dimenzija obravnava obliko besedil, skoznjo se sprašujemo, skozi kakšen medij se nam nekaj sporoča)

  • Kaj izvemo o sporočilu preko bežnega pogleda nanj?
  • Katere značilnosti še posebej vplivajo na sporočilo/oglas? Zakaj so bili ti načini uporabljeni?
  • Kaj je želeni vtis?

2. Pomeni (zmožnost sodelovanje pri ustvarjanju pomena)

  • Katero znanje, ideje usmerjajo moje razumevanje sporočila/oglasa? Katero znanje bi še potreboval,-a, da bi sporočilo/oglas razumel,-a?
  • Katere avtorjeve vrednote, nagibe, prepričanja, prepoznaš v sporočilu/oglasu?
  • Kdo bi sporočilo/oglas razumel drugače kot jaz?

3. Rabe (pismenost kot družbeno kulturna praksa, znanje o družbeno kulturnih kontekstih, sociolingvistično znanje)

  • Kaj sem pridobil,-a z ogledom tega oglasa?
  • Ali ga je mogoče spremeniti in uporabiti tudi drugače?
  • Kaj poskuša doseči pri meni?

4. Kritičnost (sporočila vzpostavljajo razmerja moči v družbi)

  • V čigavem interesu je nastalo sporočilo?
  • Kdo bi oglas gledal kot samoumeven in neproblematičen?
  • Ali je razlika med avtorjevim in mojim pogledom na svet?



Tretji korak: »Aktivacija znanja«
Cilj koraka je uporaba pridobljenega znanja in informacij. Z mladimi je torej treba oblikovati tako dejavnost, kjer lahko skozi različne vidike uporabijo pridobljeno znanje in informacije, da te zanje postanejo smiselne in jih prepoznajo kot pomembne, saj so povezane z realnimi življenjskimi situacijami. Z zgornjo razgradnjo besedila smo ugotovili, da oglas (oblika sporočila s katero se redno srečujemo) preko nagovarjanja s slogani, ki spodbujajo upornost in nekonvencionalnost ter s všečnimi vizualnimi podobami, mlade nagovarja k nakupu najnovejšega paketa mobilne telefonije s čimer jih v bistvu manipulativno vzpodbuja k potrošniškemu načinu razmišljanja in življenja, kar je daleč od upornosti in razmišljanja s svojo glavo.Preko skupne razgradnje oglasa v kateri so sodelovali vsi udeleženci, sva bili pozorni na integracijo predznanja mladih z novo pridobljenim znanjem (o dotičnem oglasu smo se sprva zgolj pogovarjali, da smo ugotovili, kaj mladi o njem mislijo, kasneje smo ga razgradili s vprašanji in se pri tem nanašali na njihove prejšnje pripombe in razmišljanja). Pomemben element tega koraka je tudi upoštevanje izkušenj mladih izven šole.

Zaključek
Na koncu te delavnice smo se dogovorili o vsebini naslednje, mlade pa smo vzpodbudili k temu, da naslednjič pridejo na dan s konkretnimi predlogi za naš celoletni projekt.


2. del delavnice

Četrti korak: »Vstopanje v dialog«
Drugi del delavnice je bil namenjen vzpodbujanju mladih k temu, da razmislijo katere vrednote, ki jih imajo, so preko izbranih sporočil posredovali skupini in da poskušamo s pomočjo metode »brainstorm« čim bolj zožiti krog potencialnih projektov in izbrati enega, ki ga bomo po posameznih fazah peljali skozi vse leto.

Najprej smo predstavili potek prvega dela delavnice, ugotovitve, do katerih smo prišli, in pedagoško metodo in korake po katerih izvajamo delavnico. Kakor zmeraj, se nama je izvajalkama zdelo pomembno, da ponoviva, da je namen te delavnice izpeljava konkretnega družbeno-odgovornega projekta in tudi zavest, da ima vsak posameznik skozi vso svoje življenje priložnost spreminjati svet na bolje s svojimi dejanji.

Namen 4. koraka didaktične metode »Pot sedmih korakov za razvoj kritične pismenosti« je spodbujanje vstopanja udeležencev v dialog in širitev ter poglabljanje znanja z upoštevanjem komplementarnih ali nasprotnih nazorov. Cilj koraka je izmenjava pogledov in izkušenj med različnimi posamezniki in skupinami. V tem koraku sva bili pozorni tako na dimenzijo njihovega sprotnega oblikovanja ali prepoznavanja lastnih stališč do tem, ki smo jih obravnavali, kot tudi do izražanja prepričanj, prav tako pa do njihove zmožnosti poslušanja drugega.

Preko predstavitev različnih oblik informacij, ki so jih podali mladi v prejšnjem delu delavnice in preko pogovorov, ki smo jih imeli, sva izvajalki izluščili njihove temeljne vrednote:

  • enakopravnost;
  • spoštovanje različnosti;
  • odprtost za različne oblike ustvarjanja;
  • sproščenost;
  • raznolikost;
  • sočutje;
  • razumevanje…

Vsi mladi udeleženci so bili aktivni v obeh vlogah, tistega, ki pripoveduje, se pogovarja, izraža svoje mnenje, in tistega, ki posluša. V tem koraku nam je uspelo opredeliti naše vrednote in načine, kako jih v naših življenjih živimo.

Nato smo izvajalke udeležencem predstavile nekaj oblik »kritičnega informiranja«, se pravi oblik projektov, ki so si jih posamezniki ali skupine izbrali, da so z njimi pokazali na družbeno krivico ali opozorili na določen problem v lokalni skupnosti. Ti projekti, ki niso zahtevali ogromno znanja ali tehnične podpore, so projekti, ki mlade spodbudijo k temu, da začnejo razmišljati o tem, kako enostavno se lahko pripravi in izpelje neka kvalitetna, osmišljena družbena akcija.Predstavile smo jim naslednje:

MARIBAJK, kreativna obnova starih koles
Projekt prostovoljcev MISC INFOPEKA v šolskem letu 2009/2010. Med cilji projekta so opozarjanje na alternativo javnemu prevozu, na pomen reciklaže, vsebuje pa tudi močno proti-potrošniško sporočilo.

F'cking cookin' show
(http://vimeo.com/8520231, http://vimeo.com/10537041)
Projekt dveh prostovoljcev Evropske prostovoljne službe iz naše organizacije, ki sta se lotila kuharskih delavnic na lokacijah v mestu Mariboru, ki so zapuščene ali kako drugače propadajo. S tem sta opozorila na rabo javnega prostora, parodirala pa sta tudi kuharske oddaje, ki so v današnjem času tako priljubljene in v kateri so vsi od kuharjev do kuhinje in pripravljene hrane popolni. Ker sta svoje kuharske podvige posnela in objavila na spletni strani, sta tako s svojim sporočilo dosegla veliko število ljudi.- POSTOP, turistični vodnik po mestu Maribor za mlade popotnikeSkupina mladih je pripravila vodnik po mestu skozi svoje oči. Upoštevali so svoje interese, vrednote in prikazali Maribor v malo drugačni luči, kot to storijo standardni turistični vodniki. Zaključek Ob zaključku delavnice smo zožili izbor projektov na možna dva, prenovitev projekta POSTOP ali lutkovna igrica na temo prostovoljstva, s katero bi v naslednjem Evropskem letu prostovoljstva 2011 promovirali prostovoljske vrednote.

 

Komentar
Delavnico sva izvajalki izvedli za skupino učencev, ki sodelujejo v otroškem parlamentu na osnovni šoli. Ker je tema otroškega parlamenta v šolskem letu 2010/2011 vpliv družbe in medijev na oblikovanje mladostnika, je bila delavnica že v osnovi vsebinsko k temu naravnana.Namen otroškega parlamenta je vzgajati otroke in mlade za aktivno sodelovanje, vključenost in udeležbo povsod tam, kjer se sprejemajo odločitve, ki zadevajo tudi njih. Tokratna delavnica je za izvajalki predstavljala izziv posebne vrste, saj sta jo prvič izvajali z mlajšimi učenci. Udeleženci so bili namreč stari od 9 do 13 let. Delavnico sta glede na njune dotedanje izkušnje morali spremeniti in prilagoditi časovno in vsebinsko, da je bila lažje razumljiva. Kot zmeraj sta pri izvedbi delavnice sledili didaktičnim korakom Kritične pismenosti, ki sta jih tokrat prilagodili in skrajšali.



Prvi korak: »Vstop skozi čute«
Prvi korak vključuje dejavnosti skozi katere se vsi udeleženci delavnice med seboj najprej spoznajo, in dejavnosti s katerimi vzbudimo zanimanje za posamezno problematiko, lahko pa jo skozi pogovor skupno še bolj podrobno izberemo. Najučinkovitejše orodje v tej fazi je uporaba umetnosti (glasba, film,…) ali drugih raznolikih multimedijskih materialov (različne reprezentacije kulturnega miljeja mladih) preko katerih »odpremo čute« in povečamo občutljivost udeležencev. Pomembno je, da v duhu »mnogoterih inteligenc« vzpodbudimo ne le kognitivne ravni ampak tudi afektivno raven. Uvodoma sta se predstavili izvajalki in pojasnili namen delavnice. Vse udeležence sta povabili, da se predstavijo in povedo, kaj najraje počnejo v prostem času. Otroci so povedali, da v prostem času najraje skrbijo za svoje domače živali, obiskujejo športne aktivnosti ali uporabljajo internet. Ker je bil starostni razpon udeleženih otrok relativno velik, sta izvajalki morali biti pozorni, da med njimi ni prišlo do zbadanja ali pokroviteljskega odnosa. Debata v skupini se je sprožila, ko so se udeleženci poskušali spomniti različnih informacij, ki nas obdajajo in razmisliti, po kakšnih poteh vse nas te informacije dosegajo. Otroci so povedali, da poleg staršev in šole, največ informacij pridobijo preko interneta in televizije. Izvajalki sta med mladimi udeleženci poskušali vzbuditi zanimanje za posamezno obliko informacij, hkrati pa preko raznolikih materialov spodbuditi mlade, da »odprejočute« in povečajo pozornost in občutljivost za obliko in vsebino informacij. Opazili sta, da sta se med udeleženci povsem nenačrtno ustvarili dve skupini. Na eni strani so skupaj odgovarjali tisti, ki so obiskovali višje razrede, na drugi strani pa tisti, ki so obiskovali nižje. Sledil je ogled televizijskega oglasa, ki sta ga izvajalki že predstavili na prejšnjih delavnicah med mladimi, ki obiskujejo srednjo šolo, zato ju je še posebej zanimalo, kako bodo na ta oglas reagirali mlajši udeleženci.

Televizijski oglas, SIMOBIL: Živi po svoje



Drugi korak: »Znanje za akcijo«
Drugi korak je namenjen pridobivanju novega znanja, saj vsakršno reševanje problemov, ustvarjanje ali zgolj kritično prevpraševanje zahteva podlago v znanju. Pomembno je, da skozi drugi korak udeleženci sami prepoznajo pomen in nujnost pridobivanja novih znanj, kadar želimo na nov, ustvarjalen način delovati v svetu. V tem koraku sta izvajalki na delavnicah s starejšimi udeleženci le-tem razdelili tabelo »Kritična pismenost skozi štiri dimenzije in temeljna vprašanja« za lažjo razgradnjo medijskega besedila. Ker so bili udeleženci tokratne delavnice precej mlajši, sta se odločili, da ta način ni smiseln, zato sta jih skozi razgradnjo oglasa vodili z naslednjimi vprašanji:

  • Vam je oglas všeč?
  • Kaj bi posebej izpostavili?
  • Kaj nam sporoča oglas?
  • Kdo v njem nastopa?
  • Koliko so stari ljudje, ki v njem nastopajo?
  • Koliko starim ljudem je namenjen?
  • Ali ga vsi enako razumemo?
  • Kdo ne nastopa v oglasu?
  • Kaj pomeni dejstvo, da se določene skupine prebivalstva (starejši, Romi, brezdomci) ne pojavijo v oglasu?

Odgovori, ki so jih posredovali otroci, so bili izredno zanimivi. Starejša skupina (12- in 13-letniki) je bila mnenja, da je oglas namenjen otrokom starim 9-10 let, mlajša skupina (9-, 10- in 11-letniki) pa, da je namenjena 16-letnikom.


Tretji korak: »Aktivacija znanja«
Cilj koraka je uporaba pridobljenega znanja in informacij. Z mladimi je torej treba iz pogovora/razgradnje oglasa izluščene ugotovitve predelati na način, da zanje postanejo smiselne in jih prepoznajo kot pomembne, saj so povezane z realnimi življenjskimi situacijami, s katerimi se vsak dan srečujejo.Z razgradnjo oglasa se je tudi v tej skupini skupno ugotovilo, da nagovarja s slogani, ki spodbujajo upornost in nekonvencialnost ter z všečnimi vizualnimi podobami, ki mlade (po mnenju udeležencev zlasti najstnike) spodbujajo k nakupu najnovejšega paketa mobilne telefonije, s čimer jih v bistvu manipulativno vzpodbuja k potrošniškemu načinu razmišljanja in življenja, kar je daleč od spodbujanja upornosti in samostojnega razmišljanja. Preko skupne razgradnje oglasa, v kateri so sodelovali vsi udeleženci, sta bili izvajalki pozorni na integracijo predznanja mladih z novo pridobljenim znanjem (o dotičnem oglasu so se sprva zgolj pogovarjali, da so ugotovili, kaj mladi o njem mislijo, kasneje pa so ga razgradili z vprašanji in se pri tem nanašali na svoje prejšnje pripombe in razmišljanja). Pomemben element tega koraka je tudi upoštevanje izkušenj mladih izven šole.


Zaključek
Z ozirom na dejstvo, da sta izvajalki delavnico prvič izvajali na osnovni šoli, sta jo morali tej starostni skupini primerno prilagoditi in med samim potekom dodatno usklajevati metode dela. Delavnica je bila krajša, saj sta jo zasnovali malo drugače in predvsem želeli tako mlade udeležence spodbuditi zlasti k temu, da razvijejo takšen odnos in pozornost do medijskih sporočil, ki jim omogoča razmišljati o implicitnem namenu le-teh, da znajo ubesediti svoja razmišljanja, da jih znajo reflektirati in v prihodnosti biti pozorni na to, kakšne informacije jih obdajajo, ter jih tudi kritično razdelati.

 

Komentar
Delavnico sva izvajalki izvedli za dijake/-inje četrtih letnikov gimnazije, ki so si za maturitetni predmet izbrali filozofijo. Po dogovoru z njihovim profesorjem sva vsebino delavnice posvetili potrošništvu in vplivu medijev na naš vsakdan, razumevanje sveta in ustvarjanje socialne izključenosti. Delavnica je potekale v dveh delih po 4 šolske ure. Cilji delavnice so bili kot zmeraj: - da se udeleženci zavemo samoumevnosti, s katero sprejemamo informacije in vrednote, ki jih posredujejo, v vsakdanjem življenju; - da se navadimo previdnosti in naučimo tehnik, ki nam omogočajo prepoznati manipulacijo na delu, in – da udeležence motivirava,da se na podlagi lastnih vrednot in z uporabo lastnih znanj angažirajo za sporočanje svojih prepričanj in za dejavno sodelovanje in odgovarjanje na probleme v družbi. Ker smo v okviru didaktične metode »Sedem korakov za razvoj kritične pismenosti« uspeli priti do petega, smo zasnovali tudi začetek socialne akcije, ki so jo dijaki/-inje ob pomoči profesorja izvajali tekom šolskega leta.



1.del delavnice

Prvi korak: »Vstop skozi čute«
Prvi korak didaktične metode vključuje dejavnosti skozi katere se vsi udeleženci delavnice med seboj najprej spoznajo in ki omogočajo vzpodbujanje ne le kognitivne ravni, ampak tudi afektivne. Uvodoma sva se predstavili izvajalki in povedali, da prihajava iz nevladne in neprofitne organizacije ter nato predstavili delovanje in pomen civilnih iniciativ in nevladnih organizacij skozi zgodovino. Nato sva dijake s pozvali, da vsak pove, kaj najraje počne v prostem času. Tej predstavitvi sva se pridružili tudi midve, njen namen pa je, da se udeleženci med seboj spoznamo preko aktivnosti, ki potekajo zunaj formalnega šolskega okolja.

Sledila je predstavitev metode delavnice:

  • diskusija
  • socialna igra
  • predstavitev
  • odprt dialog
  • varen prostor.

In predstavitev ciljev delavnice:

  • da se zavemo samoumevnosti sprejemanja informacij;
  • da se naučimo previdnosti in kritičnosti do informacij z njihovo razgradnjo in uporabo tega znanja;
  • da mlade spodbudiva k akciji oziroma temu, da svoje poglede na svet delijo, sporočajo.



Drugi korak: Znanje za akcijo
Drugi korak je namenjen pridobivanju novega znanja, saj vsakršno reševanje problemov, ustvarjanje ali zgolj kritično prevpraševanje zahteva podlago. Pomembno je, da v procesu sami prepoznajo pomen in nujnost pridobivanja novih znanja, kadar želimo na nov, ustvarjalen način delovati v svetu. Dijakom sva nato predstavili kritično pismenost kot omogočanje vpogleda v razmerje med znanjem in močjo, razkrivanje znanja kot družbene konstrukcije vezane na družbene norme in vrednote, ter razkrivanje dejstva, da v nekaterih primerih znanje služi specifičnim ekonomskim, političnim in družbenim interesom. Hkrati sva jim pojasnili, da tak način podajanja znanja o svetu mlade same spodbuja k učenju skozi opazovanje sveta in lastne izkušnje ter h kritičnemu odnosu do znanja, ki se jim ga podaja v izobraževalnih institucijah, in vrednot, ki prevladujejo v neki skupnosti.

Sledila je predstavitev osnovne teme delavnice- potrošništvo in vpliv medijev na naš vsakdan in razumevanje sveta ter predstavitev treh vidikov, ki jih bomo v nadaljevanju obdelali:
a) vpliv medijev na vrednote
b) vpliv medijev na socialne vrednote in socialno izključenost
c) učinki potrošništva na naše vrednote in razumevanje le-teh


Tretji korak: »Aktivacija znanja«
Cilj koraka je uporaba v preteklosti pridobljenega znanja in informacij. Z mladimi je torej treba oblikovati tako dejavnost, kjer lahko skozi različne vidike uporabijo pridobljeno znanje in informacije, da te zanje postanejo smiselne in jih prepoznajo kot pomembne, saj so povezane z realnimi življenjskimi situacijami. Skozi praktično vajo smo se lotili vprašanja, kako mediji vplivajo na naše vrednote. Dijakom sva razdelili list na katerem so bile naštete različne splošno sprejete vrednote in jih prosili, da vsak izbere tisto, ki mu najbližja. Ko so to storili, so predstavili, zakaj so izbrali ravno določeno vrednoto. Nato se je vzpostavila spontana diskusija o tem, kaj je sreča in zakaj je to v nekaterih družbah najvišja vrednota. Dotaknili smo se tudi sporočila Brucknerjevega dela »Nenehna vzhičenost: eseje o prisilni sreči« (Študentska založba, 2004),da ideal sreče v osnovi svobodomiselna zahteva, v sodobni družbi postane represivna, takoj ko se sreča preobrazi v resnično dolžnost

2.del delavnice

Četrti korak: Vstopanje v dialog
Namen koraka, ki smo se ga dotaknili že ob zaključku prvega dela delavnice, je spodbujanje vstopanja v dialog. Cilj koraka je izmenjava pogledov in izkušenj med različnimi posamezniki in skupinami. Z namenom ugotavljanja, kako mediji vplivajo na socialne vrednote in socialno izključenost, smo se najprej lotili izkustvene socialne igre vlog, ki nam je predstavila različne oblike socialne izključenosti.Dijakom/-injam sva razdelili listke z navedeno vlogo socialno izključenega posameznika (npr. Rom, brezdomec, migrantski delavec, homoseksualec, starejši posameznik…) v katero so se morali vživeti. Potem sva jim postavili enajst vprašanj na katera so morali odgovoriti z da ali ne. Če so na vprašanje lahko odgovorili z »da«, so stopili za korak naprej, če z »ne« so ostali na mestu.

Vprašanja so bila sledeča:
1. Ali se lahko kadar koli želiš družiš s prijatelji?
2. Ali se lahko poljubljaš kjer koli želiš?
3. Ali lahko dobiš zaposlitev kot vzgojitelj/-ica?
4. Ali lahko imaš spolne odnose kadarkoli želiš?
5. Ali si lahko privoščiš poletni in/ali zimski dopust/počitnice?
6. Ali me vsaka družba sprejme v svojo sredino?
7. Ali kultura iz katere izhajam kroji mojo prihodnost?
8. Ali sem si za svoje življenjsko stanje sam kriv?
9. Ali bi mi skupnost morala pomagati pri lajšanju težav?
10. Ali lahko kadar koli dobim kvalitetno zdravniško/medicinsko pomoč?
11. Ali sem zaželjena stranka v kateri koli trgovini, kavarni, restavraciji?

Potem smo sedli nazaj v krog in se pogovarjali o tem, katera vprašanja so bila za posamezne primere socialne izključenosti najtežja in zakaj. Nato smo se poskušali domisliti oglasov, ki nagovarjajo socialno izključene posameznike. Prevladovala je ugotovitev, da v oglasih niso predstavljene vse skupine prebivalstva (redkeje starejši, nikoli pa Romi, priseljenci, invalidi, brezdomci…) in da so verjetno le-te tudi namerno izpuščene. Za zaključek tega dela delavnice, smo si ogledali kratko predavanje Jeremyja Rifkina z naslovom The Empathic Civilisation: http://www.youtube.com/watch?v=l7AWnfFRc7g . Nato sva dijakom/-injam razdelili časopisni članek z naslovom »Študentom seks v živo« skozi katerega sva jim želeli predstaviti neobjektivnost tudi domnevno kvalitetnih medijev, vpliv trditev, ki se pojavljajo v medijih na oblikovanje naše samopodobe, na naše obstoječe vrednote in na ustvarjanje naših morebitnih novih vrednot. Skupaj z orodji v tabeli »Kritična pismenost skozi štiri dimenzije in temeljna vprašanja« sva jim ponudili možnost, da doma ali pri naslednji uri filozofije omenjen članek razgradijo.


Peti korak: Ustvarjalnost in produkcija
Pomen petega koraka je, da udeleženci načrtujejo in pripravijo vse potrebno za delovanje v realnem okolju (npr. produkcija materialov za komunikacijsko kampanjo, …), pri čemer na ustvarjalen način uporabijo nova znanja in jih usmerijo v produkcijo s katero bodo angažirano participirali oz. sooblikovali okolje v katerem živijo in je zanje pomembno . Ker je delavnica prekratka, da bi lahko v celoti izvedli vseh sedem korakov, kar pomeni tudi dejansko družbeno akcijo v lokalnem okolju, smo se s profesorjem in dijaki/-njami diskutirali, kakšno akcijo bi lahko izvedli. Dijaki/-nje predlagali/-e kar nekaj zanimivih in uresničljivih predlogov, na koncu pa so se odločili za 1x tedensko prirejanje večerov, kjer si bodo s profesorjem ogledovali filme z družbeno kritično vsebino, se o njih pogovarjali in se sčasoma dogovorili na kakšen način lahko sooblikujejo okolje v katerem živijo.

 


Delavnica 04

Moč informacij

Vsebina:
Moč Informacij
Trajanje:
8 ur*
Število udeležencev:
20
Profil udeležencev:
dijaki 3. letnika poklicne šole
*V optimalnem primeru traja delavnica vsaj 8 ur in obsega vseh 7 korakov za razvoj kritične pismenosti

logotipi

»Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za šolstvo in šport. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenskega učenja; prednostne usmeritve: Izboljšanje kakovosti in učinikovitosti sistema izobraževanja in usposabljanja.«



  This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.
  02 300 68 50
  041 481 246

  MISC INFOPEKA
  Pekarna-magdalenske mreže
  Ob železnici 8
  2000 Maribor