Kritična pismenost

KAJ JE KRITIČNA PISMENOST?

Kritična pismenost je koncept, ki pismenosti, kot referenci za branje in ustvarjanje tekstov, dodaja kritičnost, kot eksplicitno etično in politično dimenzijo. Iz zavedanja, da je jezik in dostop do informacij in znanja, ena ključnih osi vzpostavljanja razmerij moči v družbi, po kateri se izvaja dominacija, izključevanje in nasilje v družbi, je kritičnost prepoznana kot etični in politični imperativ, usmerjen v pravično sobivanje. V srednjih šolah beremo Huxleyev Krasni novi svet in Orwelov 1984, ki nam sporočata isto, nadzor nad znanjem in informacijami je poguben prav toliko kot nekritičen odnos do njih. Luke, avtor, ki smo mu pri pripravi modela še posebno sledili, takole definira kritično pismenost: »Kritična pismenost ima ekspliciten cilj kritike in transformacije dominantnih ideologij, kultur in ekonomij, institucij in konstrukcij družbenih in materialnih razmerij vsakdanjega kulturnega in političnega življenja«. ( Luke 2012 CL, str. 6).Za očeta ideje kritične pismenosti velja Paulo Freire, brazilski filozof, pedagog in aktivist. Freire je idejo kritične pismenosti utemeljeval v marksistični in fenomenološki filozofiji ter jo praktično pedagoško razvijal z najrevnejšimi in izkoriščanimi delavci, da bi prispeval k njihovi svobodi, emancipaciji. Pogosto citirane besede Freira »reading the word is reading the world«, torej »branje besed je branje sveta«, odkrivajo njegovo razumevanje pismenosti kot dejavnosti neizbežno prežete z načinom razmišljanja o svetu in značajem delovanja v njem. »Branje ni le dekodiranje zapisane besede oziroma jezika, ampak se še pred tem prepleta z znanjem o svetu.« (Freire in Macedo 1987, str.29)Opismenjevati ljudi zato za Freira ni pomenilo učenje pisanja in branja kot spretnosti, temveč je učenje branja in pisanja osmišljeval s prevpraševanjem družbenih samoumevnosti ter z odkrivanjem izvorov krivičnosti v vsakdanjem življenju ljudi, ki jih je poučeval. Način, na katerega beremo, je zanj neločljivo povezan s posameznikovim razumevanjem sveta ter posledično z njegovim mestom v svetu. Pismenost zato zmeraj vključuje odnos med ideologijo in politično zavestjo. Pred Freirom so ideje s podobnim kritičnim angažmajem v odnosu do branja in jezika razvijali že drugi. Luke (2011) predhodnike vidi v Voloshinovu in njegovi analizi 'govornih žanrov' kot političnih dejanj, pa v Brehtovih eksperimentih s politično dramatiko. Nekatere smernice razvoja kritične pismenosti so artikulirali tudi v povojnih britanskih kulturnih študijih (Richard Hoggart 1957, Raymond Williams 1977) s predlogi po vključevanju popularne kulture v sicer kanonični literarni kurikulum; z usmerjanjem pozornosti na kritično analizo kot proti-hegemonistično, ki bi lahko pripomagla k pripoznavanju marginaliziranih skupnosti in njihovih izkušenj. Idejo kritične pismenosti so razvijali mnogi skozi različne teoretske perspektive, od kritične teorije družbe oziroma kritične pedagogike (McLaren, Giroux, Macedo), poststrukturalizma (Derida…), družbenokulturnih teorij jezika (Luke, Gee, Lankshear in Knobel, Comber), feminističnih teorij (Luke, Gore,) in queer teorije (Boler…). Ti avtorji so razkrivali, kako različna razumevanja pismenosti, zmeraj temeljijo na specifičnih vrednotah, ki vsaka na svoj način poskušajo obvladovati človeka oziroma določeno skupino ljudi. Danes ni enovitega razumevanja, kaj je kritična pismenost. Kritična pismenost je eden temeljnih konceptov kritične pedagogike, katere osrednji cilj je prizadevanje za pravičnost in enakost možnosti za intelektualni in družbeni razvoj. Upošteva dejstvo, da je bistvena lastnost družbe konfliktnost in da ljudje nimamo enakih možnosti za uspeh. Pomen daje družbeno kritičnemu znanju, ki omogoča, da razumemo situacijo, v kateri živimo, ter razvijemo odnos do lastnega jezika, znanja in vlogo le tega v družbi. Kritična pismenost ni enovit koncept, a je moč izpostaviti, kar je različnim pristopom skupnega. Danes to raznolikost idej kritične pismenost Allan Luke povzame takole:

»Kritična pismenost pomeni uporabo teksta za analizo in preoblikovanje kulturnih, družbenih in političnih razmerij moči. Je del dolgotrajnega normativnega pedagoškega projekta, posvečenega družbeni, ekonomski in kulturni nepravičnosti in neenakosti. Ta je usmerjen k pravičnemu razvoju in usvajanju jezika ter pismenosti zgodovinsko marginaliziranih skupnosti in učencev, ter k uporabi tekstov različnih komunikacijskih medijev za analizo, kritiko, predstavitev in spremembo nepravičnih struktur znanja in družbenih odnosov v šoli in družbi.« (Luke in Dooley 2010, str.865)

Nadalje odlično strne (ibid.), da različni pristopi k kritični pismenosti razumejo tekste ter prilegajoče se komunikacijske kode in diskurze v vsej njihovi sodobni raznolikosti kot tehnologije za predstavljanje možnih svetov in preoblikovanje nepravične realnosti. Tekstov ne obravnavajo kot del tradicionalnega kurikularnega kanona, ki prenaša modrost, ki je onkraj kritike. Namesto tega tekste razumejo kot spremenljive dizajne (design) ter artefakte, uporabljene v družbenem kontekstu. V tem smislu kritični pristopi k pismenosti jezike, diskurze, tekste, njihove avtorje in bralce, najprej kulturno in zgodovinsko umestijo, nato njihovi poziciji avtoritete znotraj institucionalnih ali vsakdanjih kontekstov odvzamejo značaj samoumevnosti oziroma danosti. Teksti na tak način delujejo v prepoznanih družbenih, kulturnih in političnih kontekstih. Namen pedagoškega pristopa kritične pismenosti je razviti zmožnost učencev, da tekste kritično obravnavajo, pa tudi ustvarjajo v interesu njihove kulture in skupnosti. To vključuje razumevanje tega, kako je moč tekste in diskurze sestaviti, razstaviti ali preoblikovati za predstavljanje, nasprotovanje ter preoblikovanje materialnih, družbenih in semiotičnih razmerij.

Ideja kritične pismenosti se upira poskusom, da bi jo na preprost načina definirali, saj je osrednji namen kritične pismenosti razumevanje kompleksnosti odnosov med jezikovnimi praksami, razmerji moči in identitetami, ki pa so v toku stalnih sprememb. Aronowitz in Giroux razlagata,

»...da kritična pismenost omogoča vpogled v razmerje med znanjem in močjo. Razkriva znanje kot družbeno konstrukcijo, vezano na družbene norme in vrednote, ter omogoča način kritike, ki razkriva, kako, v nekaterih primerih znanje služi nekaterim specifičnim ekonomskim, političnim in družbenim interesom. Poleg tega lahko kritična pismenost deluje kot teoretsko orodje, ki pomaga študentom in drugim razvijati kritični odnos do lastnega znanja. Kritična pismenost, učence uči, kako brati svet in svoja življenja kritično … in, kar je še pomembnejše, nakazuje možnosti družbenega delovanja in kolektivnih naporov.« (Aronowitz in Giroux 1985, v Shor 2002, str.22 )

Hillary Janks (2000) je opredelila štiri osrednje poudarke različnih konceptov kritične pismenosti: dominacija, dostop, različnost in dizajn, ki pa so ključno soodvisni.

Dominacija je vidik, ki ga razvijajo avtorji, katerih pogled na jezik, druge simbolne forme in širše na diskurz le te razume kot vplivno sredstvo za vzdrževanje i reproduciranje razmerij dominacije. Teorija kritične analize diskurza je orodje za razkrivanje, na kakšen način jezik umešča posameznike v razmerja moči. Znotraj tega teoretskega okvirja je Fairclough razvijal pedagoški pristop kritičnega jezikovnega zavedanja. Nepoznavanje sistema vizualnega komuniciranja in branja le tega nas kot potrošnike postavlja v podrejen položaj)

Vprašanje dostopa se zastavi ob premisleku, kako hkrati spoštovati in upoštevati kulturno različnost, kot se kaže skozi jezik in pismenost tako v šoli kot v širši družbe, ter na drugi strani učencem omogočati dostop do dominantnih oblik jezika in praks pismenosti, kar bi na nek način pomenilo reproduciranje mehanizmov dominacije.

Spoštovanje različnosti kulturnih in družbenih ozadij in identitet učencev v ustvarjanju pomena, ki se kažejo v njihovi jezikovni različnosti kot tudi raznoliki uporabi načinov ustvarjanja pomena. Različni načini ustvarjanja pomena so osrednje sredstvo spreminjanja zavedanja. Ko posamezniki vstopajo/berejo (v) različne diskurze/tekste, hkrati pridobivajo nove in različne načine »biti v svetu« ter s tem povezane raznolike identitete.

Usmerjenost v dizajn oz. delovanje in produktivno moč semiotičnih sistemov, ki jih ti imajo za življenja učencev. Vidik dizajna opozarja na zmožnost uporabe različnih komunikacijskih kodov v različnih kulturnih in socialnih kontekstih. S tega vidika mora učence učiti, kako izbirati in uporabiti semiotične vire, ki jih imamo na razpolago, da bi z njimi odpirali možnosti za preoblikovanje svetov, v katerih živijo.

Pojem kritične pismenosti predstavlja široko družino pristopov k pismenosti, ki jim je skupno zavzemanje za možnosti, ki jih pisava ter drugi načini zapisa omogočajo v prizadevanju za pravičnost. Zagovorniki kritične pismenosti v vzgoji in izobraževanju izhajajo iz prepričanja, da ima pozornost na jezikovno dimenzijo skozi vse dimenzije vzgoje in izobraževanja in na vseh kurikularnih področjih, torej ne le pri pouku jezika, lahko pomemben vpliv na življenja učencev, še posebno tistih, ki so iz različnih razlogov izključeni. Pomembnega pozitivnega vpliva na življenje učencev pa se žal ne da doseči le tako, da posameznike »opismenimo«, torej da osvojijo funkcionalne osnove branja in pisanja.

V procesu poučevanja k razvoju kritične pismenosti učitelji prispevajo zmeraj takrat, ko si prizadevajo, da bi razumeli načine, po katerih jezik prispeva k nepravičnosti ter ko so učenci spodbujeni, da uporabljajo jezik oz. ustvarjajo tekste, s katerimi spoznavajo nepravičnost ter jo tudi izzovejo in spreminjajo. Zahteva poglobljene pogovore o te, na kakšen način teksti delujejo tako da prispevajo k nepravični distribuciji bogastva, informacij, statusov, vpliva in moči. Zahteva, da ozavestimo načine, na katere gledamo na svet, da raziskujemo in smo skeptični pogledov in stvari, ki se nam zdijo dane in samo po sebi umevne. (Comber 1998) Taki pogovori odpirajo tudi zahtevno emocionalno polje, saj postavljanje pod dvom stvari, ki jih sprejemamo kot vredne ali dane, sproža občutek nelagodja in tako od učitelja kot od učenca zahteva, da izstopi iz območja udobja. (Boler)

 

logotipi

»Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za šolstvo in šport. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenskega učenja; prednostne usmeritve: Izboljšanje kakovosti in učinikovitosti sistema izobraževanja in usposabljanja.«



  This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.
  02 300 68 50
  041 481 246

  MISC INFOPEKA
  Pekarna-magdalenske mreže
  Ob železnici 8
  2000 Maribor